Datoteke GDPR: kaj Mark Zuckerberg ve o tebi

Splošna uredba o varstvu podatkov (GDPR) Evropske unije je najcelovitejša ureditev zasebnosti na svetu. Če si tu, verjetno že veš, da ti celo omogoča zahtevati kopijo vseh podatkov, ki jih podjetje hrani o tebi. Si to sploh kdaj preizkusiš sam? Če želiš, je tu nekaj presenetljivih stvari, ki jih lahko najdeš.

Ta članek je razdeljen na tri dele, vsak obravnava eno od treh ravni zbiranja podatkov. Čim globlje gremo po tej "podatkovni ledeni gori", tem manj pregledni postanejo načini zbiranja podatkov in nameni, za katere se konkretni podatki uporabljajo.

1. raven: podatki, ki jih daš sam

Vrh ledene gore: Facebook in Google vesta vse, kar jima o sebi izrecno poveš. To običajno vključuje vsaj ime, e-naslov in datum rojstva. Nekateri uporabniki pa se odločijo, da prostovoljno dodajo še cel nabor dodatnih podatkov, ki daleč presega tisto, kar spletne platforme potrebujejo za svoje storitve: naslovi, poklicni podatki ali celo status zveze so na platformah, kot sta LinkedIn ali Facebook, precej pogosti.

Tovrstni podatki so običajno na tvojem profilu ali pa jih lahko vidiš in urejaš v nastavitvah strani. Bolj občutljive podrobnosti, kot sta datum rojstva ali naslov, pogosto privzeto ostanejo zasebne, veliko posredovanih podatkov pa je lahko javnih za vse, odvisno od tvojih nastavitev zasebnosti.

2. raven: zbrani podatki

Ni presenečenje, da internetne platforme shranjujejo in uporabljajo podatke, ki jim jih prostovoljno daš. Stvari pa postanejo veliko manj pregledne, ko gre za podatke, ki jih o tebi zberejo iz tvoje dejavnosti in uporabe aplikacij. Shrani se vse, kar poiščeš, klikneš ali pogledaš. Večina navigacijskih storitev shrani tudi celotno zgodovino tvoje lokacije. Moj soustanovitelj Jakob je pred kratkim pogledal svoje podatke iz Google Maps in ugotovil, da je storitev zabeležila okoli 38.8 milijona vrstic podatkov GPS. Če bi to natisnil, bi bilo več kot 1,000 knjig, debelih kot Biblija.

A to še ni vse. A veš, da mnoge storitve spremljajo vse, kar počneš na njihovi spletni strani, tudi če ne klikneš ničesar? Nastali podatki se pogosto uporabijo za optimizacijo uporabnosti strani ali da ugotovijo, katero vrsto vsebine gledaš najdlje. Tako je videti, ko v orodju za analitiko spletne strani (PostHog) vključimo posnetke sej. Gledaš Jakoba, ki se že drugič poskuša naročiti na naše novice, ker so pač tako hudičevo dobre. Kar leti!

Nekatera analitična orodja shranijo tudi to, kar vpišeš v besedilno polje, tudi če ne pritisneš gumba za oddajo. Zato bodi previden pri vnašanju gesel ali občutljivih podatkov v polja, ki niso izrecno označena kot polja za geslo, ali na strani, ki ji ne zaupaš.

Podjetja tovrstne podatke uporabljajo, da izboljšajo storitve, ugotovijo, kaj ti je všeč, in ti servirajo prilagojene oglase. Za uporabnike pa do njih običajno ni tako lahko priti. Pogosto lahko vidiš povzetek določenih zbranih podatkov, kot so odzivi, komentarji ali zgodovina iskanja, drugi podatki pa ostanejo skriti. Tu nastopita EU in Splošna uredba o varstvu podatkov (GDPR). GDPR ti omogoča, da zahtevaš kopijo svojih podatkov. Torej vsak podatek, ki ga je mogoče pripisati tebi. To vključuje večino vrst zbranih podatkov.

Postopek zahteve za te podatke je lahko nekoliko bolj zapleten in traja več dni (po GDPR morajo podjetja ugoditi v 30 dneh). Nastale podatke morajo dati v strojno berljivi obliki, na primer v datoteki JSON. Iz tega bi bila verjetno knjiga, ki je ne odložiš, če ti je ime C-3PO, ljudje pa jo težko zares uživamo. To ne pomeni, da boš gledal enice in ničle, a ko se prebijaš skozi 38.8 milijona vrstic surovih koordinat GPS, je občutek podoben.

Reciva pa, da kopijo svojih podatkov od storitve, kot sta Facebook ali Google, že imaš. Tu je nekaj stvari, ki jih je še vedno zanimivo preveriti. Facebook na primer spremlja tvojo zadnjo lokacijo (last_known_location.json), nakupe prek njihove aplikacije (payment_history.html) in oglase, ki so ti šli pred oči.

Te je kdaj zanimalo, zakaj na Facebooku včasih začneš videvati oglase za stvari, ki so bile odprte na povsem drugi strani? Pod advertisers_using_your_information.html Facebook našteje vsa podjetja, ki tvoje osebne podatke uporabljajo, da ti ciljajo oglase. Ta podjetja o tebi že imajo podatke v tako imenovanih seznamih občinstva, ki so jih zbrala ali kupila sama, na primer ali je na njihovi spletni strani prišlo do ogleda izdelka. Facebook te podatke nato združi s svojimi, da so oglasi še bolj hiperpersonalizirani. Pri meni je ta seznam dolg okoli 120 podjetij in vključuje različne podatkovne posrednike.

A obstaja še več. Pred kratkim sem zahteval kopijo svojih podatkov od Payback, programa maloprodajnih ugodnosti v lasti Master Card. Dobil sem celoten zapis svojih nakupov v fizičnih trgovinah, ki sem jih opravil s kartico zvestobe, in podrobno zgodovino vsakega trenutka, ko sem bil blizu ene od njihovih partnerskih trgovin. Ali pa poskušaš pomniti, katera pesem je 9. maja 2022 ob 6:28 zjutraj tekla v predvajanju? Brez skrbi, Spotify te pokrije s celotno zgodovino predvajanja.

Nekaj zgornjih primerov zares le popraska površino zbranih podatkov, ki bi lahko obstajali o tebi. Količina podatkov o uporabi, ki jih podjetja zberejo, je ogromna. Že mapa z mojimi podatki izbranih Googlovih storitev vsebuje 3.7 GBs surovih podatkov, shranjenih v več kot 5,000 posameznih datotekah.

A samo vedenje, da je v sredo zvečer ob 1:35 šla dol cela škatla 20 Chicken McNuggets, Marku Zuckerbergu ne bo prineslo $270 povprečnega letnega prihodka na uporabnika. Podjetja te podatke namesto tega uporabijo za sklepanje o tebi, kar jim je veliko bolj uporabno. To nas pripelje v najgloblji del podatkovne ledene gore, kjer je voda motna in sončna svetloba redko seže ...

3. raven: izpeljani podatki

Tu postane zares zanimivo. Hramba podatkov ni zastonj in tehnološka podjetja ne bi zbirala gigabajtov podatkov o tebi, če ne bi mislila, da bodo kdaj uporabni. Resnica je, da te ogromne količine podatkov potrebujejo za analizo. Rezultate lahko uporabijo za izboljšanje določenih storitev ali da te razvrstijo v skupine za ciljano oglaševanje ali predloge vsebin.

Google na primer poleg podrobne zgodovine lokacije uporabi tudi hitrost, s katero potuješ, in vrsto drugih dejavnikov, da ugotovi, s katerim prevoznim sredstvom se premikaš. Ugiba tudi o poti in času tvoje vsakodnevne vožnje v službo.

Podatki, ki jih Meta da po GDPR, vsebujejo tudi seznam tvojih izpeljanih zanimanj za vsebine (na primer your_topics.json za Instagram) in oglaševanje (na primer ads_interests.html za Facebook). Instagram misli, da me zanimajo Food, Travel Destinations in Interior Design, kar je precej točno. Zapisali so me tudi pod kategorijo Bugs & Worms, hobi, ki ga šele odkrivam.

Če uporabnika zanima US-Politics, Facebook morda celo sklepa o njegovi politični pripadnosti, kar se tu tudi pokaže. Oglaševalci te podatke lahko uporabijo za prikaz politično ciljanih vsebin.

Če pa začenjaš politično kampanjo, da ljudi prepričaš, naj volijo zate, so kategorije, ki jih da Facebook, morda nekoliko pregrobe. Rešitev obstaja. Se spomniš seznamov občinstva od prej, ki so podjetjem omogočili, da svoje podatke združijo s Facebookovimi? Leta 2018 je Facebook zašel v težave, ker je politični svetovalni družbi Cambridge Analytica dovolil natanko to.

CA je uporabila psihološke profile uporabnikov, pridobljene z anketo, in jih združila s podatki o njihovih prijateljih na Facebooku, da je ciljala nihajoče volivce in jim kazala vsebine, ki so diskreditirale nasprotnika njihovega naročnika. Splošna učinkovitost kampanje ostaja negotova, a prikaže enega od mnogih načinov, kako lahko podjetja in politični akterji omenjena orodja združijo z močno podatkovno analitiko in jih obrnejo sebi v prid.

A to še ni vse. Ko podjetja svojih 1,000 Biblij tvojih osebnih podatkov ne uporabljajo za vplivanje na tvoje volilno vedenje ali za odločitev, ali si bolj človek za žuželke ali za črve, znajo biti z njimi precej ustvarjalna.

Agencije za kreditne informacije (kot je SCHUFA v Nemčiji) na primer osebne podatke, ki jih dobijo od finančnih ustanov, uporabijo za izračun tvoje kreditne ocene, ki jo banke nato kupijo, da ugotovijo, kako verjetno je, da posojila ne odplačaš. Ker je kreditna ocena očitno vezana nate kot na osebo, jo po GDPR lahko zahtevaš tudi brezplačno (čeprav bi te agencije rade prepričale o nasprotnem).

Po več virih je zmenkarska platforma Tinder nekoč računala nekaj podobnega kreditni oceni, le da je ocenjevala privlačnost uporabnikov, da jih je povezovala s podobno privlačnimi ljudmi. Podjetje trdi, da so to metriko pred nekaj leti opustili v prid bolj dinamičnemu sistemu, zato je z zahtevo po GDPR ne vidiš.

Prevzemi nadzor nad svojimi podatki

GDPR je neverjetno močno orodje, ko gre za to, da ti da nadzor nad ogromnimi količinami podatkov, ki jih zbira Big Tech. Možnost dostopa do teh podatkov, da jih razumeš in odločiš, kaj se z njimi zgodi, je velik korak naprej pri varovanju zasebnosti in pri tem, da lahko posamezniki o svojem digitalnem odtisu sprejemajo poučene odločitve.

Postopek dostopa do podatkov ali njihovega brisanja pa je lahko tako zastrašujoč, da se večina ljudi zanj sploh ne odloči. In ko kopijo svojih podatkov dobiš, so podatki, ki jih dajo podjetja, običajno v strojno berljivih oblikah, kot je JSON, kar, bodimo iskreni, za večino od nas ni ravno prijazno. Tu nastopi Datapods.

Datapods smo zgradili kot tvojega digitalnega zaveznika, ki ti da moč, da svoje podatke vidiš, upravljaš in celo deliš na način, ki je varen in pregleden. Predstavljaj si to kot pospravljanje digitalnega življenja, ki te spet posadi za volan. Datapods je tu zato, da zapleteni svet podatkov naredi lažji za uporabo in nadzor vrne tja, kamor spada: k tebi.