Datapods na Telekom T-Challenge 2023

To je pogled nazaj na tisto, kar se je izkazalo za začetni trenutek našega startupa Datapods. Ko smo se prijavili na T-Challenge, je bil Datapods ideja, na kateri smo (Lukas, Finn, David in jaz) občasno delali v prostem času. Po zmagi smo skočili v vodo in začeli na Datapodsu delati s polnim časom. Leto po T-Challenge sva z Lukasom na aplikaciji že nekaj mesecev, sodelujeva z najuglednejšo profesorico podatkovnega prava v Nemčiji, Louiso Specht-Riemenschneider, in zagotovila sva 270k€ sredstev.

‍

Začnimo na začetku.

Kaj sploh je T-Challenge?

T-Challenge je letno inovacijsko tekmovanje, ki ga gostita Deutsche Telekom in T-Mobile US. Vsako leto je druga tema. Ko smo se prijavili, je bila tema Web3 v telekomunikacijah. Prijavi se lahko kdorkoli, posameznik, podjetje, raziskovalna skupina ali karkoli drugega, in to prek spleta.

Tekmovanje poteka takole:

• Najprej je odprt prijavni postopek. V naši skupini je bilo skoraj 400 prijav. Vsaka prijava je pitch deck, ki predstavi idejo, in nekaj podatkov o ekipi.
• Drugič, po pregledu gredo najboljše prijave v razvojno fazo. Leta 2023 je bilo izbranih 18 podjetij, ki so napredovala.
• Tretjič je tako imenovana razvojna faza. To je trimesečno obdobje, v katerem ekipe delajo na ideji in jo v neki obliki oživijo. Cilj je imeti nekaj, kar se da pokazati na demoju v živo in v predstavitvi.
• Na koncu je pravi demo dan, ko se vse ekipe zberejo v sedežu Deutsche Telekom v Bonnu v Nemčiji, da svoje ideje pokažejo in predstavijo na odprtem forumu. Žirija, ki jo sestavljajo višji vodilni iz DT in TMUS, posluša predstavitev vsake ekipe in odloči o zmagovalcih.

‍

Lani, ko smo tekmovali, je bilo skupaj 6 nagrad, 3 glavne nagrade po €100,000 in nato 3 nagrade posebnih kategorij po €50,000.

‍

Ko je to jasno, naj se zgodba odvije.

Na T-Challenge smo vstopili z golimi rokami in idejo. Z idejo osebnih podatkovnih denarnic in podatkovnih tržnic smo se že nekaj časa igrali, zato se je groba predstava, kaj bo Datapods postal, že rodila.

Našo trenutno vizijo in poslanstvo lahko prebereš tukaj.

Prijavni postopek deluje tako, da preprosto naložiš pitch deck. Rad bi rekel, da smo nad predstavitvijo prebedeli veliko noči, a resnica je, da smo pitch deck skup zmetali v enem dnevu in šli s tem naprej. Ne zato, ker bi bili leni, ampak ker smo za T-Challenge izvedeli kak teden pred rokom in se nismo takoj odločili, ali se sploh prijavimo.

Ker smo zanjo porabili le del dneva, naloženi pitch deck ni bil popoln. Idejo je predstavil šibko, na nekaj prosojnicah pa smo po nesreči zamenjali jezik (cel deck je bil v angleščini, razen prosojnice o ekipi, ki je bila v nemščini).

Štiri mesece po prijavi so nas končno izbrali med 18 najboljših ekip, ki so šle v razvojno fazo. To od skoraj 400 ekip z vsega sveta, ki so se prijavile.

To je bilo februarja 2023. Demo dan naj bi bil sredi maja. Tako malo več kot 3 mesece za pripravo na demo bi moralo biti dovolj lahko, kajne?

Žal se je v razvojni fazi začelo majati. V programu je vsaka ekipa dobila mentorja, ki pomaga idejo spraviti v življenje.

Dodelili so nam višjega vodilnega iz T-Mobile US. Reciva mu John.

Do takrat smo imeli stik le z organizatorji T-Challenge, dvema zaposlenima Deutsche Telekom AG iz Bonna. Ta dva sta bila zelo sproščena, lahkotna organizatorja. Vesela sta bila, da opravljata svoje delo, in naše ideje zato nista prav nič pretirano pretresala, pravzaprav sploh ne. Take ljudi sem zelo dobro poznal, saj sem med študijem 3 leta delal pri Deutsche Telekom. Sedež v Bonnu je deloval skoraj kot vladna agencija: počasi, enakomerno in zelo osredotočeno na komunikacijo in skladnost.

John je bil drugačen. Bil je globoko tehničen vodja z jasnim odnosom, ki ne prenaša nakladanja. Do takrat smo le križarili s prijetno idejo in pitch deckom. On pa je videl skozi to. Videl je, da smo v resnici le štirje fantje, ki razen velikih sanj nimamo kaj pokazati.

V resnici smo imeli le nedokončano spletno stran in nekaj osnutkov, kako bi izdelek deloval. (Osnutki so bili rezultat naročila na Fiverru za $20, oblikovalec pa je imel za delo le nekaj ročno narisanih skic tistega, kar se mi je zdelo, da bi lahko bil dober vmesnik).

Takole je bilo videti:

Če gledam nazaj, nam je pravzaprav zelo koristilo, da nas je nekdo, kot je John, tako zdelal. Do dema so bili 3 meseci in nismo imeli kaj pokazati. Če smo hoteli imeti resno možnost za zmago, smo ta klofuto zares potrebovali, da smo se zbudili.

Zato smo za demo in predstavitev v finalu postavili 2 prioriteti:

• Potrebovali smo delujoč (idealno spletni) vizualni demo, kako bi bil izdelek videti uporabnikom. Moral je biti lepo oblikovan, da ljudje spregledajo, da prave funkcionalnosti ni.
• Potrebovali smo lepo in, kar je pomembneje, jedrnato predstavitev in pitch, ki bi bil naš osrednji nastop na odru. Ker sem pitch držal jaz, sem besedilo pisal jaz.

‍

Tri mesece prej nismo imeli nič od tega.

In ker smo vsi imeli obveznosti s polnim časom, med službo, šolo in življenjem, sami za to nismo imeli prav veliko časa.

Zato smo se odločili, da podvojimo stavo na čarovnijo, ki je Fiverr. Težava te strategije je, da ljudi, ki namesto tebe rešujejo tvoje težave, običajno stane denarja. In kot 4 študenti z idejo denarja pravzaprav nismo imeli veliko.

En, sicer majhen (za podjetje), znesek pa smo vendarle imeli. Nekaj mesecev prej se je moj soustanovitelj David prijavil na HSG Entrepreneurial Talents Program, startup inkubator Univerze v St. Gallenu, in v okviru programa smo prejeli 4000 CHF.

Dobro, torej smo imeli tri mesece in proračun ~4k€, da naredimo prepričljiv demo in predstavitev, brez predhodnih izkušenj z oblikovanjem, predstavitvami ali frontend razvojem. Mačji kašelj, a ne?

Kakšen je bil torej načrt?

‍ Pogovor z izkušenimi ustanovitelji, ki so izdelke zgradili v kratkem času? Privabiti prijatelje, ki so dobri v oblikovanju in frontendu, da nam pomagajo? Porabiti nekaj denarja za 2–3 vzorčne osnutke različnih svobodnjakov in izbrati najboljšega? Pogovor z žirijo in mentorji, da dobimo vpogled, kaj žirija zares hoče videti?

Ali pa polovico proračuna zmetati v enega samega svobodnjaka, da oblikuje celotno aplikacijo, ne da bi kdaj prej sodelovali z njim, in mu dati le ročno narisane skice aplikacije, ki smo jo zasnovali skoraj brez povratnih informacij?

...

Prav imaš, seveda smo šli v stavo. A šele potem, ko smo dva meseca sedeli in nismo zares naredili veliko, kar bi lahko pokazali. Ta dva meseca smo kopali po tehničnih in pravnih sestavinah, ki bi projekt nosile. Ko smo to bolje prijeli, smo čisto konec marca, 1.5 meseca pred demom, začeli prvo naročilo za oblikovanje izdelka.

Da bi možnosti zares povečali, je oblikovalec potreboval ves vnos, kar ga je lahko dobil. Seveda smo mu poslali pitch deck, s katerim smo se prijavili, povezavo do spletne strani in nekaj ročno narisanih skic tistega, za kar smo mislili, da bi aplikacija morala biti videti.

Ja, to smo naredili. Za orientacijo: takrat je naša spletna stran bila videti takole. Delovala je, a oblikovana pravzaprav ni bila.

Dva tedna smo čakali, da pride prvi osnutek. In poglej! Naš človek je dostavil kakovost. To je izčaral iz samo te ročno narisane skice:

V redu, s tem smo zagotovo lahko delali. Imeli smo pravo oblikovanje.

Ostalo je le, da to spremenimo v nekaj, s čimer lahko žiranti zares rokujejo, kar bi bilo najbolje kot spletna aplikacija. A vse moje izkušnje s frontendom so se skrčile na gradnjo surovih spletnih strani na Flasku in v omejenem času, ki smo ga imeli, si nisem mogel vzeti časa, da bi se za to naučil česa, kot je React.

Naš rešitelj je bil seveda spet Fiverr. Drugemu svobodnjaku, tokrat frontend razvijalcu, smo plačali skupaj $896.42, da vzame oblikovanje in ga spremeni v spletno aplikacijo, ki se da objaviti. Spet bi lahko šlo marsikaj narobe, in ko smo razvoj začeli, je bila sredina aprila. Za napako torej ni bilo prav nobene rezerve.

Če bi to naročilo šlo narobe, bi imeli do dema verjetno kakšna 2 tedna in nič denarja, da bi poskusili kaj drugega.

A proti vsem pričakovanjem je razvijalec zdržal in dostavil demo, ki je bil videti odlično, in, kar je pomembneje, demo, ki je bil dovolj interaktiven, da smo ga na demo dnevu lahko uporabili na stojnici. (In vzel je le teden, fajn tip)

Če si želiš demo ogledati, je še vedno dosegljiv tukaj: demo.datapods.app

Dobro, en cilj je bil dosežen, na stojnici smo imeli kaj pokazati.

Tri tedne prej smo se končno osredotočili na to, da tehnično arhitekturo spravimo na papir in da delamo na predstavitvi. Odločilno: predstavitev je bila dolga le 5 minut, z 2–3 minutami vprašanj, žiranti pa so na stojnico prišli na demo pred predstavitvijo, zato v sami predstavitvi nismo rabili porabljati časa za razlago ideje ali poslovnega modela in smo se lahko osredotočili le na pripoved.

To je šlo zelo proti nasvetu našega mentorja Johna, ki je hotel, da se osredotočimo na tehnologijo in izdelek. Rekel nam je, naj pokažemo, da tak izdelek zares znamo izpeljati in zgraditi, za kar seveda nismo imeli nobenega dokaza. V potezi, ki se je izkazala za pravilno, smo njegov nasvet popolnoma prezrli in se osredotočili na pripoved.

Kot pri vsaki dobri zgodbi smo potrebovali zlikovca. Zato je bila na prvi prosojnici pitch decka seveda velika slika nikogar drugega kot Marka Zuckerberga:

Cilj predstavitve je bil sporočiti, zakaj našo idejo potrebujemo, torej kateri problem rešujemo in kako bi naša rešitev delovala skupaj s portfeljem izdelkov DT/TMUS. Žirijo smo morali prepričati, da za našo rešitev obstaja resnična potreba in da bi Telekom s sodelovanjem z nami nekaj pridobil. In vse to v 5-minutni predstavitvi.

To je pitch deck, pri katerem smo končali. Mislim, da kar dobro ujame tako problem kot možno sodelovanje, ne da bi bil preveč natrpan s podatki.

Teden pred predstavitvijo smo deck naložili. S pitch deckom na mestu smo bili pripravljeni.

Demo dan

Prišel je dan dema, soustanovitelja Finn in David sta pripotovala v Bonn in šli smo postavit stojnico.

In šlo je ... popolnoma brezhibno! Žirija je bila za idejo takoj. Na našem drugem demu je Claudia Nemat, članica uprave za inovacije in tehnologijo pri DT, celo skočila vmes in ameriškim kolegom razložila, kako deluje naš poslovni model. Oboroženi z vizualnim demom in pripravljeni z dobro pripovedjo smo šli na vso moč.

Tu je slika dela uprave DT na naši stojnici:

Naslednji korak je bila predstavitev na odru, in ker smo bili druga ekipa na vrsti, sem vedel, da moramo pustiti trajen vtis, če hočemo imeti možnost za nagrado. Če te zanima, obstaja celoten videoposnetek predstavitve:

In to je bilo to. Po predstavitvi je bilo težko delo opravljeno. Ostalo nam je le čakanje. Kakšne 3 ure smo čakali, da žirija odloči o zmagovalcih, slovesnost pa je bila pozneje zvečer.

Seveda že veš, kaj se je zgodilo. Na koncu smo dobili nagrado za najbolj na stranko osredotočeno rešitev in nagrado 50.000€. Tu je zmagovalni trenutek iz prenosa v živo:

Pogled nazaj

Če gledam nazaj, je bil naš uspeh na T-Challenge rezultat čarobne mešanice sreče in tega, da smo iz omejenih sredstev potegnili največ. Brez nagradnega denarja verjetno ne bi imeli sredstev, da bi Datapods zasledovali s polnim časom.

Na neki način nam je nagrada sploh omogočila, da izpolnimo obljube iz predstavitve. Zdaj, kakšno leto pozneje, smo naredili veliko: zbrali smo skupaj več kot 300k€ sredstev, sodelujemo z najuglednejšo profesorico podatkovnega prava v Nemčiji in tik pred izdajo smo prve različice aplikacije.

Če te zanima, da si med prvimi, ki aplikacijo preizkusijo, ko gre v beto, se kar prijavi na čakalni seznam s klikom na gumb Prijava na vrhu te strani.

Če kdo naleti na ta zapis in prav zdaj pripravlja svojo prijavo na T-Challenge, mi kar piši na LinkedInu, rad pomagam.

Lep pozdrav, Jakob

‍

‍